Bogomir Lugarič

Slovensko

Fotografije

Fotografije Bogomirja Lugariča označujeta slikarski značaj in usmerjenost v abstrakcijo.

Ptujski fotograf je svojo likovno senzibilnost razvil ob očetu, slikarju Albinu Lugariču, ki velja za izvrstnega krajinarja in temperamentnega kolorista. Verjetno smemo prav v razmerju med očetom in sinom iskati razloge, zakaj je fotografija Bogomirja Lugariča utemeljena na slikarskem dojemanju videnega.

V zgodjem obdobju je Bogomir Lugarič fotografiral na črno-beli film ter iskal motive v naravi in na ozkih ulicah med ptujskimi hišami, zadnjih nekaj let pa ga najbolj privlačita neobičajna estetika oblik in pestrost barv, ki ju zaznava med zavrženimi predmeti na odpadu. V objektiv lovi izbrane detajle, da povsem zastre razpoznavnost predmetov, abstraktne kompozicije pa zbudijo njegovo domišljijo. V upodobljenem uzre povsem novo zgodbo, ta pa botruje naslovu, s katerim nagovori gledalca. Fotografije Bogomirja Lugariča skorajda dosledno zanikajo prostorsko globino, kompozicije pa se kopljejo v močnih in kontrastnih barvah.

Bogomir Lugarič je občutljiv in veder opazovalec, ki ne skriva navdušenja nad lepoto oblik in ki se neizmerno veseli bujnega bogastva barv. Radosti svojega ustvarjanja rad deli z drugimi. V galeriji Florijan sredi starega Ptuja se obiskovalec lahko sooči z njegovimi deli in deli očeta Albina Lugariča ter doživi pogovor med slikarjem in fotografom, ki doživljata svet kot ognjemet barv, vreden ustvarjalnega odziva.

Plastike

Bogomir pušča ustvarjalnosti in domišljiji tako rekoč prosto pot - medtem ko v ateljeju odstira likovni naboj v fotografiji, ki jo na koncu spremeni celo v imaginarno oljno sliko, nasičenih oblik in različnih zgodb, se ne ustavi. Njegove zamisli so večplastne saj ob fotografiranju na odlagališču železa in ostalega materiala naleti na forme, ki ga instinktivno spominjajo na točno določene oblike. Tako se je prvič srečal tudi s plastiko.

Pravi, da mu je sreča naklonjena, saj tik ob njegovem odpadu stoji kovačnica , kjer lahko odpadne kose jekla tudi spoji in oblikuje. Prvinske oblike vznemirjajo opazovalca, saj v preprostih, zavrženih ostankih najde zelo zanimive elemente, ki skupaj tvorijo prepoznavni del ali celoto. Navadno gre za enostavne, naravne oblike, homogene kompozicije, ki so izvzete iz odpadne materije.

V njegovih plastikah tako najdemo avtoportret, portret, figuro ali predmet. Podoba nas morda spomni na prazgodovinski kip boginje, ki je imela nekoč obredno, magično vlogo. Nemara predstavlja človeka - robota ali celo nečloveškega vesoljca. Še več je v odsotnosti časovnosti materiala, ki je svojo namembnost že zdavnaj odložil in jo poslej spreminja skladno z avtorjevim principom, nas vodi v razmislek o prihodnosti človeka, ki ga mehanizacija sili v vse večje razosebljanje in končno odtujitev z izgubo identitete človeškosti.
 
Nekatere plastike so le kompozicije, ki spominjajo na uravnotežene mehanizme, katerih osnovni členi so krogi (popolni geometrijski liki), znotraj katerih se vrtijo novi krogi . Zaradi tega dajejo skulpture občutek nestabilnosti , hkrati pa krožno gibanje daje simetrijo in skulpturi vnaša dinamiko.
 
V skulpturi živali začutimo anatomijo bika - objekt je čvrsto pritrjen na tla in deluje najprej monolitno, stabilno in togo, ale zaradi hladnega materiala. Glava živali – obrnjena nekoliko na stran – namenja opazovalcu nežen pogled in s to gesto plastiki vlije življenje.
 
Omenimo še skulpturo, sestavljeno iz različnih kosov pločevine, vzmeti in ostalih ostankov zarjavelega materiala, ki nas spomni na orjaško ladjo. Ladja kot celota deluje groteskno, pri čemer posamični detajli vendarle izstopajo kakor spiralno zvit fragment, ki je bil nekoč del neke ograje, ponazarja oči ladje. Jambori pa kljub teži materiala odražajo sunkovitost vetra , ki piha v napeta jadra.
 
Narava v meni je neskončno pestra in tako se izražam skozi fotografijo in plastiko.
Bogomir Lugarič je v izrazu enostaven , vsebinsko in idejno jasen , predvsem pa originalen. Sam pravi, da so njegova dela realizirane ideje končanih pričetkov za nove likovne izzive , kar je le še razlog več, daje zbližal fotografijo in plastiko – izrazno se dopolnjujeta, materialno pa radikalno ločujeta. Umetnik pravzaprav v svojih fotografijah in plastikah raziskuje svoje notranje motive, s čimer jim daje še dodaten pečat nravnosti, pristnosti in brezčasnosti.
 

 English

Photos
 
The photography of Bogomir Lugarič is abstract and has painting characteristics. The photographer had his painting sensitivity developed by his father Albin Lugarič, who is a renowned landscape painter. The relationship between the father and the son probably results in the painting characteristic of the photos.
 
In the early period, Bogomir Lugarič created black & white photos and looked for inspiration in the nature and in the narrow streets of Ptuj, but in the last few years, he is interested in the unusual aesthetics of shapes and colour varieties, which he finds amongst discarded things at a garbage dump. He takes photos of selected details in such a way that the objects can no longer be recognizable. Abstract compositions awake his imagination, resulting in the titles of the photos. Almost consistently, the photos of Bogomir Lugarič deny spatial depth and include strong and contrasting colours. 
 
Plastic Arts
 
Creativeness and imagination take free path for Bogomir – his photography searches for artistic expression and he changes it even to imaginary oil painting, full of satiated forms and different stories. His ideas are multilayered: by taking photography on the iron and other material waste, he finds variety of forms that remind him instinctive of determined ones. That way he met the plastic art for the first time.

He says that luck is on his side, because »his waste« borders on smith workshop, where wasted pieces of steel can be joined and shaped. Original forms touch the observer, as wasted rests hide very interesting elements, which joined together show the entirety. They are usually simple, natural forms, homogeneous compositions, extracted from the wasted materia.

His plastic arts show a self-portrait, a portrait, a figure or a subject. An image may remind us on pre-historic statue of goddess, who once had a ritual and magical power. It may present a human – robot or non-human alien.  Even more: the absence of material timeless, which put behind its purpose long time ago, it changes it according to artist’s principles and leads us to thinking about future of humans led by mechanisation of impersonality and final alienation with human identity loss.

Some plastic arts are only compositions, which remind us of balanced mechanisms, which basic joints are circles (perfect geometric shapes) with circular new circles inside. They give the impression of unstableness, at the same time the circular motion emphasise symmetry and gives dynamic to the sculpture.

The sculpture of an animal perceives a bull anatomy – an object is fixed to the ground and first gives a feeling of monolithic, stable and stiff sculpture, caused only by cold material. The animal head – turned aside a bit – gives a gentle glance; and this simple gesture enriches the plastic art with life.

Let`s mention the sculpture made by different pieces of sheet metal, springs and other pieces of rusty material, which gives impression of an old large ship. It looks very grotesque, but some details get out: spiral fragment, which used to be a part of a fence, illustrates the eyes of the ship. Masts defied the heavy material and reflect the jerky wind blowing into strained canvas.

»Nature in me is varied and endless and like these are my photography and plastic arts. «

Fotografije/Photos

 

Plastike/Plastic Arts